Nova navada aka papir prenese vse
Preden se potopim v današnjo temo pisanja ti povem, da si se znašla/znašel na vrhu mojega seznama hvaležnosti - Smove skupnost. Skupnost ljudi, ki me navdihujejo skozi dogodke ali preko Instagram zgodb, ki jih delimo. Hvala, ker si.
Danes bi te rada navdušila nad novo navado - pisanjem dnevnika. Čas novih začetkov in obljub se zame zgodi 2x na leto - januarja in septembra.
Januarja si zaobljubim vse, kar si imam za zaobljubit - bolj redno telovadbo, čisto prehrano, zadosten spanec, mir in podobno. Ne rečem, pridno vztrajam in vsak dan izberem najboljše zase, pa se vseeno nekje na poti izgubim in nekje septembra pride občutek, da začenjam znova. Kot pravi Pavček vnovič in zopet in znova.
Nekaj pa ostaja konstanta v mojem življenju, to kar želim tudi tebi. Pisanje dnevnika. Klišejsko in rahlo dolgočasno na pogled ampak samo, če začneš brez pravih razlogov in motivacije. Ta navada je tista, ki opazi to ponavaljanje, ko se izgubim in zopet najdem skozi leto.
Kadar nekomu povem da pišem dnevnik ali me pri tem zaloti znanec, ko mirno sedim in pišem v kavarni, se vsak malo postrani nasmehne in reče: “in kaj napišeš? ‘Danes sem se zbudila in pojedla zajtrk’? haha”.
No ne. Ne napišem tega; pa tudi, če bi. Pisanje dnevnika je prazen list, ki je namenjen tebi in ga lahko izkoristiš kakor želiš. Na dni, ko res ne morem več kot to pustim, da ostane prazen ali pa zapišem eno besedo. Kar pa je res je, da je nekaj čarovnije v tem, ko pisalo zadane papir in zapišeš kako se resnično počutiš. Kaj ti gre po glavi, kaj želiš povedati, kakšne so zamere, ki jih gojiš, kako bi tvoje življenje bilo resnično lepše in kaj je tisto kar ga dela groznega. Ta prazen list pred teboj je povabilo, da se povežeš sam s seboj in si svoj najboljši prijatelj, prijaeljica. Ko zapišeš stvari, ki ti hodijo po glavi prefiltriraš meglo in izluščiš bistvo. Pišeš brez olepšavanja in si iskren/a sam/a s seboj. Zapišeš slabo in dobro, v besedah ki pristojijo tebi in jih nikomur ni potrebno razumet. Tiste, ki bodo tvoje gradivo, da zgradiš most od zmede do jasnosti. Ne pričakuj, da te bo kristalna jasnost zadela po prvem vpisu in razblinila vse tegobe. Lahko pa pričakuješ, da boš dan za dnem z napisanim usmerjal/a svoja jadra proti otoku, ki ga želiš doseči. Prepričana sem v to, ker sem pred leti pisala o obilju ki ga imam danes - partnerja, ki ga ljubim in ima kvalitete, ki sem jih želela in o njih sanjarila, pisala; dom ki ima toliko sob kot želim, denarju, ki ga zaslužim; in povezanosti z družino; Vse sem nekoč pustila na papirju, danes pa to živim. Resnično, ko grem nazaj in odprem kakšno stran izpred let ugotovim, da se je uresničila vsaka želja, vsak zapisan strah pa je našel svoj prostor med stranmi in ostal tam neuresničen, ker sem izbrala boljšo pot in zamenjala strah za ljubezen.
Mogoče ne veš kje začeti in kako pisati, zato ti svetujem nekaj opornic:
Izberi medij, kjer boš pisal/a - če ne gre drugače naj bodo to beležke v telefonu, boljša izbira pa je lep zvezek, ki bo nosil vrednost zaupanja in se boš rad/a vračala h stranem. S tem boš tudi zmanjašala svoj čas pred ekranom in tudi možnost motilcev bo manjša.
Izberi čas pisanja. Zjutraj, ko se zbudiš, morda tik ob prihodu iz službe. Sama najraje pišem pred spanjem in s pisalom prepustim težo dneva, črko za črko papirju.
Odklopi se od ostalega - za ta čas prosi ljudi okoli sebe naj te ne motijo in pusti socialnim omrežjem, da so podivjana izven tvojega trenutka zate. Pisanje lahko začneš s tremi globokimi vdihi in izdihi da se prizemljiš in prispeš v prostor. Pisanju daj nek svojstven namen - naslov zakaj pišeš. S pisanjem resnično lahko znižaš stres, se vidiš iz nove perspektive, predelaš probleme in prerasteš osebne konflikte.
Če ne veš kje začeti je hvaležnost prvi korak: izpiši vse kar je v življenju tako kot mora biti. Nekaj kar obstaja in si morda te dni vzel/a za samoumevno. Druga iztočnica: zapiši občutke, ki jih rad/a občutiš in kaj je tisto, kar ti to prinese (obožujem vonj sveže kave zjutraj, ker me to pomiri; občutek, ko z letalsko karto v roki stopam novim krajem in zgodbam naproti; sprehajanje mojega zvestega kosmatinca v dežju; občutek, ko glava pade med blazine in mirno zaspim). Piši - o svojem nezadovoljstvu. Piši o tem kdaj se počutiš pogumno. Če ti bo zmanjkalo iztočnic, nas pocukaj za rokav in razposlali bomo nov newsletter z idejami za pisanje.
Zaenkrat ne prebiraj napisanega. Samo izpiši in spusti.
Daj si izziv da se vračaš h stranem vsakodnevno - za začetek en teden, morda pogumno en mesec.
Draga smove članica, smove član.
Puščam te s svojim namočnejšim orožjem proti tesnobi in premagovanju težkih obdobij. Čim manj takih pa ti želim v prihajajočem letu. Bodi lepo.
Z ljubeznijo, Lana
